⏳ Čas branja: 10:11 min ⌛
Vagusni živec in konoplja na isti strani za ravnovesje delovanja notranjih organov. Raziskovalci odkrivajo povezave živčnega sistema z delovanjem notranjih organov tudi preko endokanabinoidnega sistema.
Vagusni živec je deseti možganski živec in glavni ter najdaljši živec parasimpatičnega živčevja. Pravijo mu tudi klatež, z razlogom. Potuje namreč iz možganskega debla, tik za ušesi, po obeh straneh vratu do srca in pljuč, pa vse do želodca, slinavke, jeter ter črevesja. Je najdaljši živec parasimpatičnega živčevja in oživčuje skoraj vse organe v trebušni in medenični votlini. Povezuje glavo, vrat in trup (glasilke, požiralnik, srce, pljuča, prebavila).
Vagusni živec deluje v obe smeri, prenaša senzorične in motorične informacije iz možganov k organom in obratno. Je torej konkreten fizični prikaz povezave telesa in uma in predstavlja vez med možgani in črevesjem. Kljub številnim nalogam, ki jih posreduje vitalnim organom, to delo opravlja zgolj 20 % živčnih vlaken živca. Ostalih 80 % ima nalogo obveščanja možganov o stanju telesa.
Če živčevje ni v homeostazi, se lahko znajdemo v začaranem krogu bolečin, odvečne telesne teže, ponavljajočih se bolezni, težav s prebavo, soočamo se z alergijami, utrujenostjo, težavami s spanjem, anksioznostjo, depresijo, neuspešnim hujšanjem in še čim. S poznavanjem vloge našega endokanabinoidnega sistema bi lahko s pravim načinom vnosa kanabinoidov kot so CBD, CBG in drugi nepsihotropni kanabinoidi, spravili vagusni živec nazaj v ravnovesje, homeostazo.
Tradicionalno poznamo dva sistema avtonomnega živčevja, ki brez naše volje nadzoruje delovanje organov. To sta simpatični in parasimpatični živčni sistem. Simpatični sistem pripravi telo na beg in boj, telo ukrepa, ko smo v nevarnosti. Zakrčijo se mišice, pospeši se utrip in dihanje, upočasni se prebava. Parasimpatični živčni sistem pa prevlada v času počitka, regeneracije in dobrega počutja. Ko je aktiven, je telo v homeostazi. Ker smo ljudje zaradi konstantnega stresa nenehno v stanju simpatičnega živčnega sistema, kot da bi bili ves čas v nevarnosti pred plenilcem, smo simpatični živčni sistem razglasili za krivca mnogih bolezni. Vagus je do nedavnega predstavljal tisti del parasimpatičnega živčnega sistema, ki nas iz stresa povrne v stanje homeostaze. Dobri in slabi policist, torej.
Vendar pa po novejših spoznanjih ni čisto tako. Vagus ima namreč dva obraza. Nekatera vlakna vagusa uravnavajo zgoraj opisano stanje regeneracije in sprostitve. To je ventralni vagus. Medtem ko drugi del vagusa, dorzalni vagus, skrbi za posebne vrste umik, ko smo v nevarnosti. To je zamrznitev telesa s strahom, dokler nevarnost ne mine. Tak odziv smo do sedaj pripisovali simpatičnemu živčevju. Vendar pa za stanje zamrznitve v nasprotju z dosedanjim prepričanjem v resnici poskrbi vagus.Nove vpoglede v delovanje avtonomnega živčnega sistema, ki so zelo pomembni za boljše razumevanje našega psihološkega in medosebnega delovanja, daje polivagalna teorija. Avtor teorije Stephen Porges v svojem delu The Polyvagal Theory ugotavlja, da obstajajo trije deli našega avtonomnega živčnega sistema. Gre za hierarhičen sistem strategij odzivanja na izzive, ki nam pomagajo pri ohranjanju varnosti.
Tudi če se ne zavedamo, naš živčni sistem nenehno presoja, kako varno je naše življenjsko okolje. S pomočjo te vrste zaznavanja se naš sistem odloča, kateri del avtonomnega živčnega sistema bo v ospredju. Po navadi se v primeru zaznane nevarnosti najprej vklopi t.i. socialni živčni sistem, ki omogoča našo najbolj elegantno strategijo, družbeno angažiranje. Ta del avtonomnega živčnega sistema se je pojavil na prehodu iz plazilcev v sesalce in predstavlja razvojno najmlajši del avtonomnega živčnega sistema.
Sestavlja ga del vagusnega živca, t.i. ventralni vagus, skupaj še s štirimi drugimi možganskimi živci. Ta sistem povezuje delovanje naših mišic obraza, vratu in grla s srcem in tudi pljuči. Usklajuje dihanje in srčni ritem. Vpliva na obrazno mimiko, sposobnost poslušanja in oglašanja, torej na sposobnosti, ki omogočajo socialno interakcijo in so življenjskega pomena, posebej za primate in ljudi.
Socialni živčni sistem je najbolj dejaven, ko se počutimo varno in sprejeto. Če zaznamo nevarnost, se ta sistem sproži najprej tako, da se s pomočjo mišic glave in vratu začnemo orientirati po prostoru in zaznavati stopnjo nevarnosti, z obrazno mimiko pa izražamo svoje čustveno stanje in se povezujemo z drugimi.
Naslednjo strategijo, boj ali beg, uravnava simpatični živčni sistem. Vključi se, ko družbeno angažiranje ne obrodi sadov. Ta strategija omogoča mobilizacijo mišično-skeletnega sistema.
Ko pa niti ta odziv ni učinkovit ali mogoč, se vključi evolucijsko najstarejši del avtonomnega živčnega sistema, t.i. dorzalni vagus, ostanek naše plazilske preteklosti. Ta sicer oživčuje srce in pljuča ter druge notranje organe. Uravnava presnovo in izločanje, omogoča počitek in spanje. V ogrožajoči situaciji, ko boj ali beg nista bila možna, pa se odzove z upočasnitvijo srčnega utripa in metabolnih procesov ter deluje v smeri zamrznitve. Pri sesalcih se ta mehanizem vključi v življenjsko nevarnih okoliščinah. Pri ljudeh pa se lahko kaže kot otopelost ali odrevenelost, kot stanje izčrpanosti, depresije, na medosebni ravni kot odmaknjenost ipd. Tak odziv je smiseln, saj ne občutimo intenzivne bolečine. Doživljamo pa ga pogosteje, kot si morda mislimo.
Visok tonus pomeni, da se po stresnem dogodku hitro pomirimo in preidemo nazaj v stanje homeostaze. Nizek tonus pa pomeni, da dolgo ostajamo v stresnem odzivu organizma. To lahko vodi v zdravstvene težave.
Če je tonus vagusa nizek, se to lahko kaže v oslabljenem imunskem sistemu, vnetjih, slabi prebavi. Lahko imamo težave s spanjem, z nihanjem telesne teže, omoticami. Srce nam lahko bije prehitro ali prepočasi, lahko nam zveni v ušesih (tinitus). Pojavijo se lahko tudi bolečine v vratu, grlu ali težave s ščitnico. Vagus sodeluje tudi pri obnovi celic, prispeva k občutku sitosti, regulira dihanje, delovanje jeter in trebušne slinavke.
(Vagusni živec blog - Slika: https://prisluhnem.si/polivagalna-teorija)
Če vagusni živec ne deluje dobro, se torej lahko pojavi veliko zdravstvenih težav. Vendar pa tudi čustvenih. Tudi pri čustvih ima vagus zelo pomembno funkcijo. Ko se sprostita kortizol in adrenalin, je vagus tisti, ki sporoča telesu, da se umiri (sprosti nevrotransmitorje: oksitocin, prolaktin, vazopresin).Šibko delovanje vagusa se kaže kot depresija, pozabljivost, nepovezanost, utrujenost, posttravmatski stresni sindrom, nervoza, jeza, brezupnost itd.
Vseh svojih nalog vagus ne more dobro opraviti, kadar ni v svoji optimalni funkciji. Ker je vagus tisti, od katerega je zelo odvisno, kako se počutimo v svojem telesu, tako fizično kot emocionalno in mentalno, bi mu morali nameniti več pozornosti. Če ga bomo vzdrževali v dobri kondiciji, bomo tudi mi v dobri psihofizični kondiciji.
(Vagusni živec - Slika)
Socialni živčni sistem je najbolj dejaven, ko se počutimo varno in sprejeto. Če zaznamo nevarnost, se ta sistem sproži najprej tako, da se s pomočjo mišic glave in vratu začnemo orientirati po prostoru in zaznavati stopnjo nevarnosti, z obrazno mimiko pa izražamo svoje čustveno stanje in se povezujemo z drugimi.
Naslednjo strategijo, boj ali beg, uravnava simpatični živčni sistem. Vključi se, ko družbeno angažiranje ne obrodi sadov. Ta strategija omogoča mobilizacijo mišično-skeletnega sistema.
Ko pa niti ta odziv ni učinkovit ali mogoč, se vključi evolucijsko najstarejši del avtonomnega živčnega sistema, t.i. dorzalni vagus, ostanek naše plazilske preteklosti. Ta sicer oživčuje srce in pljuča ter druge notranje organe. Uravnava presnovo in izločanje, omogoča počitek in spanje. V ogrožajoči situaciji, ko boj ali beg nista bila možna, pa se odzove z upočasnitvijo srčnega utripa in metabolnih procesov ter deluje v smeri zamrznitve. Pri sesalcih se ta mehanizem vključi v življenjsko nevarnih okoliščinah. Pri ljudeh pa se lahko kaže kot otopelost ali odrevenelost, kot stanje izčrpanosti, depresije, na medosebni ravni kot odmaknjenost ipd. Tak odziv je smiseln, saj ne občutimo intenzivne bolečine. Doživljamo pa ga pogosteje, kot si morda mislimo.
Občasen pojav omenjenih težav ni tako problematičen. Če se dogajajo pogosto, pa je smiselno poiskati skupen vzrok in ga poskušati odpraviti. Stephen Porges pravi, da je najpomembnejši faktor za optimalni razvoj zdravega ventralnega vagusa od otroštva dalje občutek varnosti. Varnost pod okriljem socializacije je glavni gradnik mielinizacije (tvorba mielinske ovojnice) ventralnega vagusa, ki nas loči od ostalih živali. To je pogoj, da telo deluje primarno pod okriljem ventralnega vagusa.
Če primanjkuje občutka varnosti, se mora prepogosto vklopiti parasimpatični živčni sistem ali dorzalni del vagusa, kar avtomatsko izključi ventralni vagus.
Poleg tega, da živimo v varnem okolju in da smo deležni družbene sprejetosti, lahko vagusni živec aktiviramo še s posebnimi vajami Stanleya Rosenberga, s petjem, globokim preponskim dihanjem, jogo, masažo trebuha, pomaga tudi knajpanje, druženje z ljudmi z uravnovešenim vagusom, meditacija, smeh, TRE tehnika, električna stimulacija živca, omega 3 maščobe, probiotiki itd. S pomočjo vaj za reaktivacijo ventralnega vagusa in drugimi postopki lahko naslovimo tako težave, ki izvirajo iz neuravnovešenega delovanja dorzalnega vagusa (parasimpatičnega sistema) kot iz neuravnovešenega in dominantnega simpatičnega sistema (boj in beg).
Ker je delovanje vagusnega živca tesno povezano z našim črevesjem, ta pa se preko vagusnega živca povezuje s centralnim živčnim sistemom, je naše počutje, zdravje in celo kognitivni razvoj odvisen tudi od delovanja črevesja. Črevesje je skupaj s svojim živčevjem zelo pomemben del našega telesa.
Raziskave o endokanabinoidnem sistemu (ECS), tj. telesu lasten sistem kanabinoidov, razkrivajo, da obstaja pomembna povezava tudi med ECS in zdravjem črevesja. Koncentracija receptorjev ECS je visoka v možganih, črevesju in medenični votlini, njihova naloga je, da ohranjajo homeostazo v telesu. Našli so dokaze, da je tudi ECS pomembna povezava med črevesjem in možgani.
O receptorjih in endokanabinoidniem sistemu na poljuden in razumljiv način piše doc. dr. Tanja Bagar v knjigi Konoplja v medicini. Celice v telesu komunicirajo med seboj s pomočjo receptorjev na celičnih lipidnih membranah. Ti delujejo kot sprejemniki kemičnih signalov. Obstajajo različni receptorji in različne vrste celic imajo različne receptorje. Odvisno od tega, katero sporočilo, signal, je za tkivo, ki ga tvori celica, pomemben. Vsaka celica ima le tiste receptorje, ki jih potrebuje za preživetje in delovanje.
Eni izmed receptorjev so tudi receptorji, ki se povežejo s fitokanabinoidi, učinkovinami iz konoplje. Teh receptorjev je na naših celicah zelo veliko, so tudi na skoraj vseh celicah naših tkiv, kar pomeni, da je ta signal za celice zelo pomemben. Ugotovili pa so, da se nanje ne vežejo le kanabinoidi iz rastlin, ampak naše telo tvori svoje lastne endokanabinoide.
Kanabinoidi so temeljne signalne molekule, v splošnem pa nam sporočajo, naj »ustavimo konje«. Če celice našega živčnega sistema (nevroni) proizvedejo kanabinoide, to pomeni, da so celice preveč vzdražene in po aktivaciji kanabinoidnih receptorjev ponovno vzpostavijo ravnovesje v celicah (homeostazo). Kanabinoidi so prve molekule, ki jih telo začne proizvajati, če je homeostaza ogrožena. Torej je ECS mehanizem, ki se ob nevarnosti sproži in aktivira procese v telesu, katerih skupni cilj je ohranjanje ravnovesja. To so lahko fizične poškodbe, čustvena doživljanja, okužbe z mikrobi.
Poznamo več tipov kanabinoidnih receptorjev. Receptorji tipa CB1 so eni izmed najbolj številčnih, posebej veliko jih je v centralnem živčnem sistemu. Na receptor CB1 se na primer veže THC in v manjši meri tudi CBD.
CBD se v večji meri veže na receptorje GPR55, 5-HT1A, TRPV2 in TRPA1. Vagusni živec in tej receptorji imajo povezavo med seboj so ugotovili raziskovalci. Receptor 5-HT1A, ki je skupen vagusu in CBD, je receptor za serotonin. Ta je v naših možganih zelo razširjen in soudeležen pri občutenju bolečine. Poleg znanega učinka delovanja serotonina, le ta povzroča tudi znižanje krvnega tlaka in srčnega utripa. Povezava med vagusom in CBD je tudi receptor TRPA1. Ta je najbolj znan kot senzor za bolečino, mraz in srbenje kot tudi senzor za okoljske dražilce, ki izzovejo zaščitne odzive, na primer solzenje in kašelj. Obstaja torej posredna povezava med endokanabinoidnim sistemom in vagusnim živcem. Sistema se med seboj tesno prepletata.
Kanabinoidi pa imajo še eno krasno lastnost. Lahko delujejo tudi neodvisno od receptorjev. Ker so kanabinoidi lipidi oziroma maščobe, so topni v maščobah. Tudi zunanja plast celic je iz lipidov, zato se lahko kanabinoidi izognejo receptorjem in prodrejo skozi lipidno plast v notranjost celice. Na tak način ima CBD antioksidativni učinek, ščiti celice pred odmiranjem. Tudi njegovo zaščitno delovanje v primeru poškodb možganov ali kapi je neodvisno od receptorjev.
Torej, odgovor je da. Preko endokanabinoidnega sistema in s pomočjo fitokanabinoidov, kot je CBD, lahko podpremo delovanje vagusnega živca in s tem telesu pomagamo ponovno vzpostaviti homeostazo. Začnemo lahko z nekaj kapljicami CBD kapljic pod jezik. Primeren odmerek, ki bo ublažil stres, je odvisen od vsakega posameznika in delovanja njegovega ECS. Najboljše so izdelki, ki vsebujejo ekstrakt cele rastline brez izolatov, z znanim poreklom in ekološke pridelave, da ne vsebujejo težkih kovin in drugih onesnaževal.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
KOSARICA5Dostop do naše spletne strani ali storitev pomeni privolitev v naše pogoje poslovanja ter soglasje k zbiranju, shranjevanju in uporabi vaših osebnih podatkov.
Z uporabo naše spletne strani se strinjate z našimi pogoji. Certifikati
